Tradicionalni 21. nočni pohod na Grmado 899m

Tokrat naša skupina že drugič " napada" Grmado. Pri gostili Pratkar se vpišemo, vplačamo startnino in z avtomobili nadaljujemo do parkirišča pri Turističnem domu v Polhovem Gradcu.

Od tu naprej pot nadaljujemo peš po Mačkovem grabnu in se po gozdu počasi vzpenjamo do turistične kmetije Pr Mihačku. Po krajšem predahu pot nadaljujemo proti Mali Grmadi na sam vrh Grmade, ki leži na 899m nadmorske višine. Tudi letos nam je bilo naklonjeno vreme. Noč je bila zelo jasna, brez oblakov in svetla  zaradi skorajšnje polne lune. Zaradi nekoliko hladnejšega in suhega  obdobja, so bile peš poti izrazito suhe in lepo prehodne. Pohvale organizatorju za dobro organizacijo  in dobro  varovane poti.  Pogosto smo srečevali gorske reševalce z njihovimi psi.

Nekoliko nas je presenetil močan veter na vrhu Grmade, smo se pa zato hitreje  poslikali in  pot nadaljevali v dolino.
Nočni pohoda na Grmado smo zaključili v Turističnem domu, kjer smo se okrepčali z domačimi prekajenimi klobasami in nato veselo " odrajžali " proti domu.
Nočni pohod smo uspešno zaključili v zgodnjih jutranjih urah.

Pohod ob polni luni na Slavnik 1.028 m

Izjemna panorama

Sončen  vikend je pred nami in vsem se že malo toži po morju. Izlet je nezahteven, primeren za družine z malimi otroki, gorske kolesarje in nedeljske pohodnike. 

Z  avtomobili smo skrenili iz avtoceste Ljubljana - Koper, v Kozini smo avtocesto zapustili in cesto nadaljevali proti naselju Prešnica. Na parkirišču ob cerkvici smo avtomobile parkirali in peš nadaljevali pot po gozdu. .   Po manj kot uri počasne hoje smo prispeli na razgledno točko ( nekoliko večja kamnita gmota ), kjer smo se  zaradi sončnega in jasnega vremena lahko razgledovali po Tržaškem zalivu. Pred nami se  razprostre panorama  na Koper, Trst in Milje. Pot smo nadaljevali po makadamski cesti še nekaj manj kot 30 minute in prispeli smo do Tumove koče na Slavniku. Po obilni porciji jote in kratkem počitku smo se počasi vrnili na izhodišče nedeljskega izleta.

Silvestrski nočni pohod na Gradišče

Morda smo malo nori, toda mi smo tudi letos silvestrovali in pričakali novo leto na nočnem pohodu. Izhodišče je bilo parkirišče pri vrtcu na Brezovici. Zbrali smo se ob 22.00 uri z nahrbtniki s hrano, penino in ostalimi dobrotami. Po dobri 1 uri in 40 minut smo prispeli do Gradišča nad Brezovico. Ravno toliko časa smo še imeli, da smo na klopce razgrnili naše dobrote in napitke ter skupno odštevali sekunde do pričetka novega leta.
Ob prisrčnih željah za leto 2012 smo nazdravili, si voščili in po krajšem premoru nadaljevali pot proti Radni.
Pri koči so nas  prijazno sprejeli in pogostili.  Skupaj smo zapeli nekaj pesmi, se pozdravili in počasi ob 2.00 uri zjutraj krenili vsak po svoje proti domu.

Nekako tako si bomo želeli pričakati naslednje leto tudi leto 2013. Srečno!

Zimski pohod na Ratitovec 1.642m

Vrh Ratitovca

Malo pod vrhom

Izhodišče, parkirišče pri cerkvici

Pot proti vrhu pelje skozi gozd

 Štartali smo iz Razora na nadmorski višini 1450m. Do Krekove koče na Ratitovcu smo potrebovali dobri 2 uri. 
Krekova koča na Ratitovcu (1642 m)

Dobrih 30 minut do vrha smo se vspenjali že po zasneženem in ledenem terenu.

Po počitku v koči, smo si za sestop iz Ratitovca razdelili dereze, brez njih bi si zagotovo kaj  polomili.

Vsi smo srečno brez najmanjših spodrsljajev  sestopili in se vrnili na izhodišče naše zimske ture.

Nedeljski pohod na Debelo peč 2.014 m

Debela pet in za nami Triglav

Nizki štart na Debelo peč

Sončne, jesenske nedelje je potrebno izkoristiti za pohode. Tokrat smo za pohod izbrali ne  preveč zahteven vzpon na Debelo peč. Izhodišče je bila planina Zajavornik. Dobri dve uri smo počasi hodili najprej po smrekovem gozdu. Pred nami se je prikazala planina Lipanca. Blejska koča na Lipanci je bila odprta, vendar smo se v njej ustavili šele po spustu.


Bolj smo se vzpenjali proti vrhu, več smo srečevali  z macesnom poraščen gozd.  Malo pred vrhom smo na levi strani opazili zasnežen Triglav in kočo pod Triglavom – Planiko. Zaradi jasnega in sončnega vremena smo videli daleč na avstrijsko stran in na drugi strani v dolini se je razprostrla  planina Javornik.

Dolina pod nami

Povzpeti smo se želeli še na vrh Brdo 2.008 m, kjer bi se povzpeli po nekaj klinih. Nekaterim našim pohodnicam ni bilo do takega vzpona, zato smo se počasi spustili v dolino.



Na koncu smo sklenili, da se na Debelo peč še vrnemo in prehodimo še bližnje vrhove.

Naslednja tura pa bo vzpon  na Ratitovec z 1.666 m višine.

Blejska koča na planini  Lipanca

Odkrivanje zanimivega mesta Salzburg

Mondsee

Malo z zamudo, a vendar bi poročal z najine zadnje turneje Salzburg in okolica.

Pelikani

Geiereck

Po lepi topli sončni jeseni, se je moralo ravno tisti dan, ko sva nastopila dopust, pokvariti vreme. Hladni val je povzročil snežne padavine do višine 500 m. Tako sva na poti proti severu, natančneje med predori Taurn in Katschberg doživela prve letošnje zimske razmere na cesti. Morali so celo orati. No, na srečo je bil najin cilj malo nižje.



Avtocesto sva zapustila pred Salzburgom in se usmerila proti vzhodu oz. jezeru Wolfgangsee, kjer je bil v kraju Abersee najin hotel. Žal sva zopet ugotovila, da je to kar precej (cca 35 km) iz Salzburga, zato je zamisel, da bi to prekolesarila padla v vodo. Po nastanitvi sva se glede na deževen dan kar z avtom odpeljala na ogled mest ob jezeru, in sicer: St. Wolfgang, od koder pelje gorska železnica na vrh in Strobl, ki je simpatično mestece. Voda v jezeru je bila še precej topla in je celo privabila nekaj kopalcev, jaz pa sem le roke namočil in se prepričal o toploti, saj je dan prej bila še prava kopalna sezona. Po sprehodu v dežju sva imela kar premočene čevlje.

Naslednji dan vreme ni kazalo dosti bolje, zato so tudi tokrat kolesa ostala na prtljažniku. Zapeljala sva se na drug konec jezera v St. Gilgen in nato do drugega jezera Mondsee in istoimenskim krajem. Spet kratek ogled mesta in nato okoli jezera do naslednjega Attersee, ki pa sva ga pustila za kdaj drugič, ter se zapeljala še do mesta Bad Ischl in nazaj v hotel na prenočišče.

Tretji dan pa je bilo že jasno, zato sva se odpravila v Salzburg, in sicer na južni del in se povzpela z vzpenjačo na Geirek, ter uživala v čudovitem razgledu. Nato je sledil še ogled živalskega vrta, ki je zelo prijeten in poln različnih živali, ter posestva Helbrun, kjer se da ogledati zelo zanimive "Wasserspiele", kjer iz množice šob šprica voda. Ostalo je le še toliko časa, da sva se povzpela še na grad, si ogledala muzej marionetnih lutk in muzej moderne pod gradom.

Četrti dan je bilo spet nekaj oblačnosti, vendar sva le uspela malo pred mestom stovoriti kolesa in napraviti nekaj (cca 40) km. Najprej sva se povzpela na Kapucinerberg in si še z druge perspektive ogledala mesto, nato pa zapeljala do parka Mirabellgarten in dalje na drugi konec do Maria Plain, kjer je zelo lepa cerkev. Popoldne pa sva se vrnila v center, kjer se je dogajalo nekaj sejmu podobnega.

In že je bil tu zadnji dan. Zapustila sva hotel in se odpeljala do Halleina, kjer sva si ogledala rudnik soli in keltsko vas. Namen, da si ogledava še Orlovo gnezdo, pa sva opustila. Vključila sva se na avtocesto in direktno na Karavanški predor in domov.

Prilagam nekaj slik, več pa jih je na zidu Facebooka.

Program izleta je potekal od 19. – 23. September 2011.
Foto material in tekst: Silvo in Ana Pirc

Pohod na Komno 1.520m

Pogled v dolino na Bohinjsko jezero

Mrzlo jesensko jutro smo si izbrali za osvojitev Komne. Jutranji zbor pohodnikov smo določili Gasilski dom na Brezovici ob 7.00. Z avti smo krenili proti Gorenjski. Naše jeklene konjičke smo pustili na parkirišču pri koči Savica. Po nezahtevni in lepo shojeni poti smo krenili proti domu na Komni. Do doma smo potrebovali manj kot  dve uri in pol. Na žalost nam je razgled v dolino kvarila megla. Na poti proti vrhu nas je sem pa tja presenetila manjša  zaplata snega.

Pogled na obnovljeno vas

Po obilnem obroku v koči smo se počasi spustili v dolino. Prijeten nedeljski izlet se je končal ob 17.00 uri na izhodiščni točki izleta.
Pohod smo opravili v nedeljo 16. oktobra 2011.

Vzpon na Mangart 2.679m

V soboto 17. septembra smo se povzeli na enega večjih vrhov v Sloveniji. Morda je to zadnji osvojen vrh pred novo zapadlim snegom. Vreme nam je dokaj dobro služilo na momente je sijalo, vrh pa je bil pretežno zavit v meglo. Kdaj pa kdaj se je zjasnilo, da smo v bližini videli vrh Jalovca in v dolini pod nami Belopeška jezera.

Z avtom smo se pripeljali do Koče na Mangartskem sedlu 1.906. Od tod naprej smo se odpravili  po italijanski poti  na vrh Mangarta. Do vrha smo potrebovali dobri 2 uri.Pohodnikov je  bilo precej, kar pogosto smo se umikali ostalim plezalcem, ki so sestopali iz Mangarta. Na nekaj koncih so napeljane pletenice, vendar se je dalo tudi brez preprijemanja prehoditi razdaljo.

Mojstrana – Belopeška jezera

Skupinska s kolesi

Počivamo

Ideja je bila že stara, čas za izvedbo pa v nedeljo 11.9.2011. Jože in Jožica, pa Marjan in Franja in Ana z mano smo se ob 8,00 uri zbrali pred gasilskim domom Brezovica in se otovorjeni s kolesi odpeljali na start v Mojstrano. Ker ni bilo nobenih zastojev smo tja prispeli ob 9 uri in presedlali na kolesa. Lepa kolesarska pot nas je potem vodila skozi vas in naprej mimo Martuljka in skozi Kranjsko goro do Podkorna. Takoj za mejo bi se morali odcepiti na levo, a sem kot vodič spregledal oznako in tako celo skupino zapeljal skoraj do Trbiža. Le kakih 9 km prej smo ugotovili zmoto in se po nekaj informacijah vrnili približno 8 km nazaj in pri križanju s cesto Trbiž – Belopeška jezera zavili v pravo smer. Slabe volje zaradi tega ni bilo, saj je lepa kolesarska pot speljana precej ravno in tudi v senci. Točno ob 12. uri smo dosegli cilj – gornje jezero, kjer je bilo že kar veliko ljudi in tudi precej kolesarjev. Poiskali smo si primerno mesto za "karirasto dekco" in se okrepčali s sabo pripeljano pijačo, se malo odpočili in posušili, nato pa se vrnili na spodnje jezero, ki je lepše, se pofotkali in nadaljevali spust nazaj v Slovenijo. Še kratek postanek v baru Pristavec v Kranjski gori in vrnitev do avtomobilov. Števec je pokazal 67 km. Joži in Jože sta nas morala zaradi obveznosti zapustiti, mi pa smo zaključili nedeljski izlet v Lovskem domu Žirovnica in se krepko najedli. Tudi povratek na Brezovico je uspel brez zastojev na cesti.

Z izletom smo bili zadovoljni in že pripravljali predloge za naslednje podvige.    

Foto, avtor teksta: Silvo Pirc

Nedelja14. avgust pohod na Begunjščico 2.060m

Našli znance pri Koči na Robleku

Dom na Zelenici

S sedežnico iz Podljubelja do doma na Zelenici

Pred Borlovim prehodom

Na vrhu Begunjščice

Nedelja, 7. avgust pohod na Kamniški Dedec 1583 m

Prijeten nedeljski pohod za družine z otroki in tiste, ki želijo nedeljsko dopoldne prehoditi. Na žalost v bližini ni koče, kjer bi se okrepčal, ampak si moraš zalogo tekočin in hrane prinesti v  nahrbtniku. V poletnih, vročih mesecih zna biti to problem.
Mi smo se imeli krasno. Najlepši del je tik pod vrhom Kamniškega Dedeca, ko se razraščajo nizki borovci preleteni z gorskimi rožicami. 
Prijeten nedeljski izlet nas je napolnil z blagodejno energijo, ki smo jo čutili vse tja do sredine tedna.

Vikend pohod na Triglav ( 2.864 m ) ob prazni luni od 29.7. do 31.7.2011

Vikend pohod na Triglav nam je v vseh pogledih uspel. Rezervirali smo si tri dni in v tem času smo veliko videli in prehodili. Zbrali smo se navsezgodaj ob 4.45 uri pred Gasilskim domom na Brezovici. Z gasilskim kombijem in posebej rezerviranim šoferjem smo se odpeljali do Pokljuke. Peš iz Pokljuke smo štartali ob 5.15 minute in skoraj po mraku hodili po lepo poraščeni gozdni poti. Prvi postanek in okrepčilo smo naredili po nekaj več kot 2 urah hoje do Vodnikove koče ( 1.817m ), ko se je pred nami v soncu že odprl razgled na Julijske Alpe.

Dom Planika 2.401m

Pot nadaljujemo proti  domu na Planiki ( 2.401m ). Veliko srečo smo imeli z vremenom. Vremenoslovci so za vikend napovedovali v gorah precej deževno vreme. Presenečeni smo opazili  pri Vodnikovi koči, da so planine in hribi pred nami obsijani s soncem.  Ko smo se bližali domu na Planiki, smo opazili, da je naš končni cilj za ta dan

Od koče na Doliču do Prehodavcev

Dolina Sedmerih jezer

Zapuščamo kočo pri Triglavskih jezerih

( vzpon na Triglav ) v megli. Do koče na Planiki smo prispeli  okoli 11 ure, torej smo za pot potrebovali dobrih 5 urah intenzivne hoje. Zaradi slabe napovedi, je bil dom skoraj prazen. Največ planincev je bilo iz Velike Britanije  in ti so ravno sestopili iz Triglava. Hitro smo navezali stike in jih povprašali po razmerah na vrhu. Predvsem so bili presenečeni, da je ves čas vzpona na vrh Triglava močno in mrzlo pihalo.   Oskrbnica doma nam je svetovala, da počakamo kakšno uro, da se med tem časom megla razkadi. Prosti čas v koči  na Planini smo izkoristili  za okrepitev in  nastanitev. Med obedom smo radovedno pogledovali proti vrhu Triglava. Na našo srečo se je megla dokaj hitro dvigala, zato smo po dobri uri krenili proti vrhu.
Do vrha smo potrebovali nekaj več kot 1 uro, tako smo do Aljaževega stolpa prispeli ob 13 uri.

Iz koče na Planini pri jezeru

Naslednji dan smo po zajtrku krenili proti koči na Dolič, se na kratko ustavili na čaj in pot nadaljevali proti Prehodavcih po dolini Sedmerih jezer do koče. Okolica dvojnega jezera, ki je velika redkost je dišala po čebuli. Kaj ne, vse okoli jezera je cvetel drobnjak s svojimi drobnimi vijoličnimi cvetki.
Pot smo nadaljevali do Planine Ovčarja se na kratko razgledali in nato pot nadaljevali do Koče na Planini pri jezeru, kjer smo tudi prespali.
V nedeljo zjutraj smo počasi spakirali in krenili proti planini Vogar in nato proti Stari fužini do Bohinja.
Vikend "napad" na Triglav smo preživeli v prijetni družbi z vodičem, ki nam je celo pot opisoval  vrhove in poti, po katerih se bomo še vračali in "naskokovali"nove. Pozitivno presenečeni smo bili nad zahtevnostjo poti, pričakovali smo vsaj manjše bolečine, morda kakšen žulj, pa od vsega tega ni bilo nič.
Vsem pohodniko, ki se boste prvič podajali na Triglav, toplo priporočam pravilno obutev, napitke in prehranjska dopolnila za športnike, pozitiven in spoštljiv odnos do narave in hribov, kondicijsko pripravljenost ter srečo...Srečno!

Kofce in Veliki vrh 2.088m že drugič letos

Kofce na vrhu

Nekoliko hladno in oblačno nedeljsko jutro izkoristimo za kondicisijski pohod na Kofce in Veliki vrh.
Od parkirišča pri Matizovcu se odpravimo v smeri doma na Kofcah. Pot po gozdu nas pripelje do gozdnega travnika in nato še nekaj minute in pred seboj smo zagledali dom na Kofcah. Na hitro se okrepčamo in pot nadaljujemo proti Velikemu  vrhu. Za pot do vrha smo potrebovali nekaj več kot 2 uri. Nekoliko bolj smo morali paziti, ker je prejšnji dan padal dež in so bile skale še mokre in drseče. Imeli smo prijetno hladno in oblačno vreme. Zaščite proti soncu na pohodu nismo potrebovali.

Spust po Kačji poti do doma na Šijah

Za sestop smo izbrali izbrali Kačjo pot in prispeli do doma na Šijah.
Nekaj časa smo namenili tudi nabiranju gorskih zdravilnih rastlin in občudovanju okolice.


Pohod na izhodiščni točki na parkirišču smo zaključili z vsemi postanki ob 13.30 uri. 

Napad na Storžič 2.132m

Prijetno nedeljsko jutro smo izkoristili  za pohod na Storžič skozi Žrelo na vrh. Za pot skozi Žrelo smo potrebovali dobre 3ure z vmesnimi krajšimi postanki. Previdno smo hodili po veča ali manj zavarovani plezalni in dokaj zahtevni poti. Med plezanjem smo previdno stopali, skale se zelo hitro krušijo.

Vrh Storžiča

Pozabili smo namreč čelade, ki bi nam tokrat kar prav prišle.
Sestop je trajal dobri dve uri z krajšimi postanki za borovničke, občudovanje okoliških vršacev in bogatega rastlinja.

 

 V domu pod Storžičem smo se po spustu ustavili na joto, ki so nam jo priporočili. Porcija jote je bila  obilna in okusna.

Darja opazi Planiko

Štiri dni Gardskega jezera, Silvo in Ana Pirc

Rezervacija hotela preko sistema Holidayplus (OMV) je uspela in prišel je dan odhoda 23.6.2011. V zgodnjih jutranjih urah sva se odpravila na pot. Problema ni bilo, saj je pretežni del vožnja po avtocesti. Najprej Brezovica – Sežana, potem pa Trst – Verona. Na izhodu Verona – sever zapustiva A4 in se vključiva  na A22 do kraja Alfi, kjer preideva na lokalne ceste do kraja Zeno di Montagna – hotel Aurora. Ugotovim, da pri izbiri hotela nisem dobro predvidel, ko sem gledal le razdaljo do jezera, ne pa višinske razlike. Kraj je namreč precej visoko in ne prav primerno, da bi se vsak dan vračala s kolesom nazaj po strmini in serpentinah (cca 10 km). Je pa res lep razgled oz. pogled na jezero.

Grad Sirmione

Po nastanitvi se odpraviva na kolo oz. spust, ki pa se je na žalost ali celo srečo, končal že po treh kilometrih, ko mi je razneslo komaj mesec dni staro gumo. Ni bilo druge rešitve, kot da se z Aninim kolesom vrnem do hotela po avto, naloživa kolesa in z avtom nadaljujeva pot. V prvem kraju Tori del Benaca se malo informiram, kje bi se dalo kupiti novo gumo. Po zbranih informacijah, bi se to dalo izvesti šele naslednji dan. Po naključju pa sva v nadaljevanju poti v Malcesinu naletela na kolesarski servis in trgovino in po dvakratni premontaži zadevo uredila. Iz tega kraja pelje tudi vzpenjača na vrh Monte Baldo, ki je očitno zelo zanimiv tudi za gorske kolesarje, ki se številčno udeležujejo spustov. Tu naju preseneti tudi manjša ploha. Nato se zapeljeva še do Tarbole, ki je že skoraj na samem koncu jezera. Tu je center jadralcev na deski, saj so v severnem delu Gardskega jezera idealni pogoji za to, kar je razvidno tudi po številu šol za jadranje. Avto parkirava na primernem parkirišču in se s kolesi zapeljeva še do Riva del Garda. S povratkom do hotela je bil zaključen prvi dan.

Malcesine

Naslednji dan sva si zastavila bolj pester program, saj sva imela na razpolago ves dan. Z avtom sva se peljala približno pol poti proti Gardi, ga parkirala in nadaljevala s kolesi. Mesto Garda je bilo zelo živo, saj je skoraj ena sama tržnica, pa tudi turistov se je kar trlo. Ob pogledu na kolono, ki se je vila v mesto, sva bila zadovoljna, da sva s kolesi. Pot sva nadaljevala malo po obalni cesti, malo po poteh čisto ob vodi mimo številnih lepo urejenih in polno zasedenih campov, skozi Bardolino (moderno mestece znano po promenadi ob vodi do Garde in muzeju oljčnega olja), Lazise (mestece z veličastnim ohranjenim obzidjem in gradom iz 9.stoletja zgrajenega za obrambo pred Madžari s petimi stolpi), mimo Aquaparka, Gardalanda in v bližini tudi Safari parka do Peschiere (številni hoteli). Nisva se dosti zadrževala, ker sva predvidevala daljši ogled Sirmione. Ta kraj pritegne s položajem na polotoku, ki sega 4 km v jezero. Je mondeno mesto z ozkimi uličicami polnih restavracij, barov, trgovin, slaščičarn in gostoto turistov. Na prehodu na polotok je trdnjava z muzejem. Grad (The Scaliger Castle in Sirmione) je bil zgrajen v času Beneške republike na ruševinah utrdbe rimskega imperija. V zač.15.stol. so bili lastniki znana družina Della Scala. Lahko se povzpneš tudi na stolp (150 stopnic) in se z vrha ogledaš mesto. Na koncu rta pa so ostanki palače s kopališčem iz rimskih časov, znani kot Grotte di Catullo (po romantičnem poetu Gaiusu Valerius Catullus-u iz 87-54 pr.n.š.. Na obali pa je lepa, urejena plaža z izredno čisto vodo Lido della Bionde.  Da omenim še terme Biola hot springs, saj so že v rimskih časih odkrili izvir mineralne vode. Sedaj je tam Wellness center Aquaria. Vse to pa se moraš ogledati peš, saj je celo za kolesa prepovedano.

Gardsko jezero zahod

Ker je bilo še nekaj popoldneva, sva se zapeljala še do Desenzana, ki ni nič posebnega, pač turističen kraj. Pozanimala sva se o možnosti povratka z trajektom in ugotovila, da se ne splača, saj za kolo stane več kot za osebo (5 E os., 6,5E kolo). Obrnila sva nazaj. Se je pa ravno pooblačilo in začelo deževati. Po prvi rundi vedrenja sva pot nadaljevala, vendar sva morala še enkrat pod streho, saj se je še močneje ulilo in trajalo malo dlje. Ko je spet ponehalo sva morala na pot, čeprav je bilo vse v lužah in sva bila kmalu tako mokra, da ni bilo potrebno več pod streho. Malo sva imela spet problemov z orientacijo, saj te številna krožišča in nadvozi/podvozi spravijo s tira. Z voljo in vztrajnostjo sva po dokaj strmem zaključku prispela do avta. Utrujenost je bila po ca. 95 km kar precejšnja in se je po večerji kar prilegel počitek.
Za tretji dan nama je preostala še zahodna obala. Glede na to, da je od Rive del Garde naprej precej tunelov in bi bilo kolesarjenje precej zoprno, sva se kar z avtom zapeljala v Limone, ki je eno lepših mestec ob Gardskem jezeru, zažrto v stene strme obale. Glavno dogajanje je ob rivi kjer pristajajo ladje rednih linij. Mesto pa je predvsem znano po nasadih limon iz 13. oz. 17.-18.stol.. Pridelki dosežejo tudi velikost moške dlani. Nasadi so sicer malo izgubili na pomenu, saj so jih preselili na Sicilijo, na tem področju pa se preusmerili na oljke.   Za ogled je odprta plantaža The Lemon Grove of Pra de la fam pri kraju Tremosine.

Zeno

Po še nekaj prevoženih tunelih prispeva do mesta Salo. Za avto najdeva zopet primerno mesto, ki ni plačljivo, ter s kolesi nadaljujeva ogled starega dela. Odločila sva se, da bo to zadnji postanek, zato sva poiskala lepo plažo in si privoščila malo kopanja in sončenja (če malo zaspiš na soncu tako kot jaz, te pa lahko malo opeče). Čas je hitro minil in ugotovitev, da imava še dobrih 85 km povratka. Veliko živcev sem spet porabil, da sva našla mesto, kjer naju je čakal parkiran avto. Precej prometna cesta, omejitve pod 50 in spet vzpon do hotela je bil vzrok, da sva skoraj zamudila večerjo in le prijaznost osebja naju je rešila, da nisva ostala brez nje.  Na kraju pa še malo plesa v sosednjem hotelu ob glasbi 1-bend.
In že je tu zadnji dan. Glede na to, da sva plan ogleda jezera izpolnila, sva se preko Garde, kjer se je ravno odvijal ceremonial (procesija) in povzročil malo gneče, odpeljala v smeri avtoceste Brescia – Venecija. Ustavila sva se še na eni turistični kmetiji, nabavila sveže nektarine in nekaj steklenic domačega vina. Vožnja po avtocesti je bila solidna brez zastojev
(120-130km/h). Pri Trstu nisva zavila proti Sežani, temveč podaljšala do Ankarana, obiskala Sandija in Heleno Urbančič, ki počitnikujeta v campu, se namočila v precej kalnem morju in nekje ob 19 uri po avtocesti proti domu.
GARDSKO JEZERO je največje jezero v Italiji. Delijo si ga pokrajine Veneto, Lombardija in Južna Tirolska.
Podatki:

	ledeniško jezero
Glavni dotoki	Sarca
Glavni odtoki	Mincio
Porečje	2,350 km²
Države porečja	Italija
Max. dolžina	51.9 km
Max. širina	16.7 km
Površina	369.98 km²
Povp. globina	136 m
Max. globina	346 m
Količina vode	50.35 km³
Zadrževanje vode v jezeru	26.8 let
Gladina (n.m.)	65 m
Otoki	5 (Isola del Garda, Isola San Biagio

Ima mediteransko klimo, kjer dobro uspevajo citrusi (pomaranče,limone, bergamotke), oljke in trta, rastejo palme, oleandri idr. Poletja so zelo vroča. Pravzaprav je na jugu klima dosti bolj mila, kot na severu, kjer je jezero z obeh strani obdano z dokaj visokimi gorami. Na severu je veter občutno močnejši in to koristijo predvsem deskarji, ki so povsem zasedli ta del jezera. Okrog jezera je za 45 km plaž. Večinoma prodnate, na JV celo peščene. Videz kot morje, občutek pa le drugačen zaradi sladke vode in družbe račk in labodov.