Štiri dni Gardskega jezera, Silvo in Ana Pirc

Rezervacija hotela preko sistema Holidayplus (OMV) je uspela in prišel je dan odhoda 23.6.2011. V zgodnjih jutranjih urah sva se odpravila na pot. Problema ni bilo, saj je pretežni del vožnja po avtocesti. Najprej Brezovica – Sežana, potem pa Trst – Verona. Na izhodu Verona – sever zapustiva A4 in se vključiva  na A22 do kraja Alfi, kjer preideva na lokalne ceste do kraja Zeno di Montagna – hotel Aurora. Ugotovim, da pri izbiri hotela nisem dobro predvidel, ko sem gledal le razdaljo do jezera, ne pa višinske razlike. Kraj je namreč precej visoko in ne prav primerno, da bi se vsak dan vračala s kolesom nazaj po strmini in serpentinah (cca 10 km). Je pa res lep razgled oz. pogled na jezero.

Grad Sirmione

Po nastanitvi se odpraviva na kolo oz. spust, ki pa se je na žalost ali celo srečo, končal že po treh kilometrih, ko mi je razneslo komaj mesec dni staro gumo. Ni bilo druge rešitve, kot da se z Aninim kolesom vrnem do hotela po avto, naloživa kolesa in z avtom nadaljujeva pot. V prvem kraju Tori del Benaca se malo informiram, kje bi se dalo kupiti novo gumo. Po zbranih informacijah, bi se to dalo izvesti šele naslednji dan. Po naključju pa sva v nadaljevanju poti v Malcesinu naletela na kolesarski servis in trgovino in po dvakratni premontaži zadevo uredila. Iz tega kraja pelje tudi vzpenjača na vrh Monte Baldo, ki je očitno zelo zanimiv tudi za gorske kolesarje, ki se številčno udeležujejo spustov. Tu naju preseneti tudi manjša ploha. Nato se zapeljeva še do Tarbole, ki je že skoraj na samem koncu jezera. Tu je center jadralcev na deski, saj so v severnem delu Gardskega jezera idealni pogoji za to, kar je razvidno tudi po številu šol za jadranje. Avto parkirava na primernem parkirišču in se s kolesi zapeljeva še do Riva del Garda. S povratkom do hotela je bil zaključen prvi dan.

Malcesine

Naslednji dan sva si zastavila bolj pester program, saj sva imela na razpolago ves dan. Z avtom sva se peljala približno pol poti proti Gardi, ga parkirala in nadaljevala s kolesi. Mesto Garda je bilo zelo živo, saj je skoraj ena sama tržnica, pa tudi turistov se je kar trlo. Ob pogledu na kolono, ki se je vila v mesto, sva bila zadovoljna, da sva s kolesi. Pot sva nadaljevala malo po obalni cesti, malo po poteh čisto ob vodi mimo številnih lepo urejenih in polno zasedenih campov, skozi Bardolino (moderno mestece znano po promenadi ob vodi do Garde in muzeju oljčnega olja), Lazise (mestece z veličastnim ohranjenim obzidjem in gradom iz 9.stoletja zgrajenega za obrambo pred Madžari s petimi stolpi), mimo Aquaparka, Gardalanda in v bližini tudi Safari parka do Peschiere (številni hoteli). Nisva se dosti zadrževala, ker sva predvidevala daljši ogled Sirmione. Ta kraj pritegne s položajem na polotoku, ki sega 4 km v jezero. Je mondeno mesto z ozkimi uličicami polnih restavracij, barov, trgovin, slaščičarn in gostoto turistov. Na prehodu na polotok je trdnjava z muzejem. Grad (The Scaliger Castle in Sirmione) je bil zgrajen v času Beneške republike na ruševinah utrdbe rimskega imperija. V zač.15.stol. so bili lastniki znana družina Della Scala. Lahko se povzpneš tudi na stolp (150 stopnic) in se z vrha ogledaš mesto. Na koncu rta pa so ostanki palače s kopališčem iz rimskih časov, znani kot Grotte di Catullo (po romantičnem poetu Gaiusu Valerius Catullus-u iz 87-54 pr.n.š.. Na obali pa je lepa, urejena plaža z izredno čisto vodo Lido della Bionde.  Da omenim še terme Biola hot springs, saj so že v rimskih časih odkrili izvir mineralne vode. Sedaj je tam Wellness center Aquaria. Vse to pa se moraš ogledati peš, saj je celo za kolesa prepovedano.

Gardsko jezero zahod

Ker je bilo še nekaj popoldneva, sva se zapeljala še do Desenzana, ki ni nič posebnega, pač turističen kraj. Pozanimala sva se o možnosti povratka z trajektom in ugotovila, da se ne splača, saj za kolo stane več kot za osebo (5 E os., 6,5E kolo). Obrnila sva nazaj. Se je pa ravno pooblačilo in začelo deževati. Po prvi rundi vedrenja sva pot nadaljevala, vendar sva morala še enkrat pod streho, saj se je še močneje ulilo in trajalo malo dlje. Ko je spet ponehalo sva morala na pot, čeprav je bilo vse v lužah in sva bila kmalu tako mokra, da ni bilo potrebno več pod streho. Malo sva imela spet problemov z orientacijo, saj te številna krožišča in nadvozi/podvozi spravijo s tira. Z voljo in vztrajnostjo sva po dokaj strmem zaključku prispela do avta. Utrujenost je bila po ca. 95 km kar precejšnja in se je po večerji kar prilegel počitek.
Za tretji dan nama je preostala še zahodna obala. Glede na to, da je od Rive del Garde naprej precej tunelov in bi bilo kolesarjenje precej zoprno, sva se kar z avtom zapeljala v Limone, ki je eno lepših mestec ob Gardskem jezeru, zažrto v stene strme obale. Glavno dogajanje je ob rivi kjer pristajajo ladje rednih linij. Mesto pa je predvsem znano po nasadih limon iz 13. oz. 17.-18.stol.. Pridelki dosežejo tudi velikost moške dlani. Nasadi so sicer malo izgubili na pomenu, saj so jih preselili na Sicilijo, na tem področju pa se preusmerili na oljke.   Za ogled je odprta plantaža The Lemon Grove of Pra de la fam pri kraju Tremosine.

Zeno

Po še nekaj prevoženih tunelih prispeva do mesta Salo. Za avto najdeva zopet primerno mesto, ki ni plačljivo, ter s kolesi nadaljujeva ogled starega dela. Odločila sva se, da bo to zadnji postanek, zato sva poiskala lepo plažo in si privoščila malo kopanja in sončenja (če malo zaspiš na soncu tako kot jaz, te pa lahko malo opeče). Čas je hitro minil in ugotovitev, da imava še dobrih 85 km povratka. Veliko živcev sem spet porabil, da sva našla mesto, kjer naju je čakal parkiran avto. Precej prometna cesta, omejitve pod 50 in spet vzpon do hotela je bil vzrok, da sva skoraj zamudila večerjo in le prijaznost osebja naju je rešila, da nisva ostala brez nje.  Na kraju pa še malo plesa v sosednjem hotelu ob glasbi 1-bend.
In že je tu zadnji dan. Glede na to, da sva plan ogleda jezera izpolnila, sva se preko Garde, kjer se je ravno odvijal ceremonial (procesija) in povzročil malo gneče, odpeljala v smeri avtoceste Brescia – Venecija. Ustavila sva se še na eni turistični kmetiji, nabavila sveže nektarine in nekaj steklenic domačega vina. Vožnja po avtocesti je bila solidna brez zastojev
(120-130km/h). Pri Trstu nisva zavila proti Sežani, temveč podaljšala do Ankarana, obiskala Sandija in Heleno Urbančič, ki počitnikujeta v campu, se namočila v precej kalnem morju in nekje ob 19 uri po avtocesti proti domu.
GARDSKO JEZERO je največje jezero v Italiji. Delijo si ga pokrajine Veneto, Lombardija in Južna Tirolska.
Podatki:

	ledeniško jezero
Glavni dotoki	Sarca
Glavni odtoki	Mincio
Porečje	2,350 km²
Države porečja	Italija
Max. dolžina	51.9 km
Max. širina	16.7 km
Površina	369.98 km²
Povp. globina	136 m
Max. globina	346 m
Količina vode	50.35 km³
Zadrževanje vode v jezeru	26.8 let
Gladina (n.m.)	65 m
Otoki	5 (Isola del Garda, Isola San Biagio

Ima mediteransko klimo, kjer dobro uspevajo citrusi (pomaranče,limone, bergamotke), oljke in trta, rastejo palme, oleandri idr. Poletja so zelo vroča. Pravzaprav je na jugu klima dosti bolj mila, kot na severu, kjer je jezero z obeh strani obdano z dokaj visokimi gorami. Na severu je veter občutno močnejši in to koristijo predvsem deskarji, ki so povsem zasedli ta del jezera. Okrog jezera je za 45 km plaž. Večinoma prodnate, na JV celo peščene. Videz kot morje, občutek pa le drugačen zaradi sladke vode in družbe račk in labodov.