Nedelja14. avgust pohod na Begunjščico 2.060m

Našli znance pri Koči na Robleku

Dom na Zelenici

S sedežnico iz Podljubelja do doma na Zelenici

Pred Borlovim prehodom

Na vrhu Begunjščice

Nedelja, 7. avgust pohod na Kamniški Dedec 1583 m

Prijeten nedeljski pohod za družine z otroki in tiste, ki želijo nedeljsko dopoldne prehoditi. Na žalost v bližini ni koče, kjer bi se okrepčal, ampak si moraš zalogo tekočin in hrane prinesti v  nahrbtniku. V poletnih, vročih mesecih zna biti to problem.
Mi smo se imeli krasno. Najlepši del je tik pod vrhom Kamniškega Dedeca, ko se razraščajo nizki borovci preleteni z gorskimi rožicami. 
Prijeten nedeljski izlet nas je napolnil z blagodejno energijo, ki smo jo čutili vse tja do sredine tedna.

Vikend pohod na Triglav ( 2.864 m ) ob prazni luni od 29.7. do 31.7.2011

Vikend pohod na Triglav nam je v vseh pogledih uspel. Rezervirali smo si tri dni in v tem času smo veliko videli in prehodili. Zbrali smo se navsezgodaj ob 4.45 uri pred Gasilskim domom na Brezovici. Z gasilskim kombijem in posebej rezerviranim šoferjem smo se odpeljali do Pokljuke. Peš iz Pokljuke smo štartali ob 5.15 minute in skoraj po mraku hodili po lepo poraščeni gozdni poti. Prvi postanek in okrepčilo smo naredili po nekaj več kot 2 urah hoje do Vodnikove koče ( 1.817m ), ko se je pred nami v soncu že odprl razgled na Julijske Alpe.

Dom Planika 2.401m

Pot nadaljujemo proti  domu na Planiki ( 2.401m ). Veliko srečo smo imeli z vremenom. Vremenoslovci so za vikend napovedovali v gorah precej deževno vreme. Presenečeni smo opazili  pri Vodnikovi koči, da so planine in hribi pred nami obsijani s soncem.  Ko smo se bližali domu na Planiki, smo opazili, da je naš končni cilj za ta dan

Od koče na Doliču do Prehodavcev

Dolina Sedmerih jezer

Zapuščamo kočo pri Triglavskih jezerih

( vzpon na Triglav ) v megli. Do koče na Planiki smo prispeli  okoli 11 ure, torej smo za pot potrebovali dobrih 5 urah intenzivne hoje. Zaradi slabe napovedi, je bil dom skoraj prazen. Največ planincev je bilo iz Velike Britanije  in ti so ravno sestopili iz Triglava. Hitro smo navezali stike in jih povprašali po razmerah na vrhu. Predvsem so bili presenečeni, da je ves čas vzpona na vrh Triglava močno in mrzlo pihalo.   Oskrbnica doma nam je svetovala, da počakamo kakšno uro, da se med tem časom megla razkadi. Prosti čas v koči  na Planini smo izkoristili  za okrepitev in  nastanitev. Med obedom smo radovedno pogledovali proti vrhu Triglava. Na našo srečo se je megla dokaj hitro dvigala, zato smo po dobri uri krenili proti vrhu.
Do vrha smo potrebovali nekaj več kot 1 uro, tako smo do Aljaževega stolpa prispeli ob 13 uri.

Iz koče na Planini pri jezeru

Naslednji dan smo po zajtrku krenili proti koči na Dolič, se na kratko ustavili na čaj in pot nadaljevali proti Prehodavcih po dolini Sedmerih jezer do koče. Okolica dvojnega jezera, ki je velika redkost je dišala po čebuli. Kaj ne, vse okoli jezera je cvetel drobnjak s svojimi drobnimi vijoličnimi cvetki.
Pot smo nadaljevali do Planine Ovčarja se na kratko razgledali in nato pot nadaljevali do Koče na Planini pri jezeru, kjer smo tudi prespali.
V nedeljo zjutraj smo počasi spakirali in krenili proti planini Vogar in nato proti Stari fužini do Bohinja.
Vikend "napad" na Triglav smo preživeli v prijetni družbi z vodičem, ki nam je celo pot opisoval  vrhove in poti, po katerih se bomo še vračali in "naskokovali"nove. Pozitivno presenečeni smo bili nad zahtevnostjo poti, pričakovali smo vsaj manjše bolečine, morda kakšen žulj, pa od vsega tega ni bilo nič.
Vsem pohodniko, ki se boste prvič podajali na Triglav, toplo priporočam pravilno obutev, napitke in prehranjska dopolnila za športnike, pozitiven in spoštljiv odnos do narave in hribov, kondicijsko pripravljenost ter srečo...Srečno!

Kofce in Veliki vrh 2.088m že drugič letos

Kofce na vrhu

Nekoliko hladno in oblačno nedeljsko jutro izkoristimo za kondicisijski pohod na Kofce in Veliki vrh.
Od parkirišča pri Matizovcu se odpravimo v smeri doma na Kofcah. Pot po gozdu nas pripelje do gozdnega travnika in nato še nekaj minute in pred seboj smo zagledali dom na Kofcah. Na hitro se okrepčamo in pot nadaljujemo proti Velikemu  vrhu. Za pot do vrha smo potrebovali nekaj več kot 2 uri. Nekoliko bolj smo morali paziti, ker je prejšnji dan padal dež in so bile skale še mokre in drseče. Imeli smo prijetno hladno in oblačno vreme. Zaščite proti soncu na pohodu nismo potrebovali.

Spust po Kačji poti do doma na Šijah

Za sestop smo izbrali izbrali Kačjo pot in prispeli do doma na Šijah.
Nekaj časa smo namenili tudi nabiranju gorskih zdravilnih rastlin in občudovanju okolice.


Pohod na izhodiščni točki na parkirišču smo zaključili z vsemi postanki ob 13.30 uri. 

Napad na Storžič 2.132m

Prijetno nedeljsko jutro smo izkoristili  za pohod na Storžič skozi Žrelo na vrh. Za pot skozi Žrelo smo potrebovali dobre 3ure z vmesnimi krajšimi postanki. Previdno smo hodili po veča ali manj zavarovani plezalni in dokaj zahtevni poti. Med plezanjem smo previdno stopali, skale se zelo hitro krušijo.

Vrh Storžiča

Pozabili smo namreč čelade, ki bi nam tokrat kar prav prišle.
Sestop je trajal dobri dve uri z krajšimi postanki za borovničke, občudovanje okoliških vršacev in bogatega rastlinja.

 

 V domu pod Storžičem smo se po spustu ustavili na joto, ki so nam jo priporočili. Porcija jote je bila  obilna in okusna.

Darja opazi Planiko

Štiri dni Gardskega jezera, Silvo in Ana Pirc

Rezervacija hotela preko sistema Holidayplus (OMV) je uspela in prišel je dan odhoda 23.6.2011. V zgodnjih jutranjih urah sva se odpravila na pot. Problema ni bilo, saj je pretežni del vožnja po avtocesti. Najprej Brezovica – Sežana, potem pa Trst – Verona. Na izhodu Verona – sever zapustiva A4 in se vključiva  na A22 do kraja Alfi, kjer preideva na lokalne ceste do kraja Zeno di Montagna – hotel Aurora. Ugotovim, da pri izbiri hotela nisem dobro predvidel, ko sem gledal le razdaljo do jezera, ne pa višinske razlike. Kraj je namreč precej visoko in ne prav primerno, da bi se vsak dan vračala s kolesom nazaj po strmini in serpentinah (cca 10 km). Je pa res lep razgled oz. pogled na jezero.

Grad Sirmione

Po nastanitvi se odpraviva na kolo oz. spust, ki pa se je na žalost ali celo srečo, končal že po treh kilometrih, ko mi je razneslo komaj mesec dni staro gumo. Ni bilo druge rešitve, kot da se z Aninim kolesom vrnem do hotela po avto, naloživa kolesa in z avtom nadaljujeva pot. V prvem kraju Tori del Benaca se malo informiram, kje bi se dalo kupiti novo gumo. Po zbranih informacijah, bi se to dalo izvesti šele naslednji dan. Po naključju pa sva v nadaljevanju poti v Malcesinu naletela na kolesarski servis in trgovino in po dvakratni premontaži zadevo uredila. Iz tega kraja pelje tudi vzpenjača na vrh Monte Baldo, ki je očitno zelo zanimiv tudi za gorske kolesarje, ki se številčno udeležujejo spustov. Tu naju preseneti tudi manjša ploha. Nato se zapeljeva še do Tarbole, ki je že skoraj na samem koncu jezera. Tu je center jadralcev na deski, saj so v severnem delu Gardskega jezera idealni pogoji za to, kar je razvidno tudi po številu šol za jadranje. Avto parkirava na primernem parkirišču in se s kolesi zapeljeva še do Riva del Garda. S povratkom do hotela je bil zaključen prvi dan.

Malcesine

Naslednji dan sva si zastavila bolj pester program, saj sva imela na razpolago ves dan. Z avtom sva se peljala približno pol poti proti Gardi, ga parkirala in nadaljevala s kolesi. Mesto Garda je bilo zelo živo, saj je skoraj ena sama tržnica, pa tudi turistov se je kar trlo. Ob pogledu na kolono, ki se je vila v mesto, sva bila zadovoljna, da sva s kolesi. Pot sva nadaljevala malo po obalni cesti, malo po poteh čisto ob vodi mimo številnih lepo urejenih in polno zasedenih campov, skozi Bardolino (moderno mestece znano po promenadi ob vodi do Garde in muzeju oljčnega olja), Lazise (mestece z veličastnim ohranjenim obzidjem in gradom iz 9.stoletja zgrajenega za obrambo pred Madžari s petimi stolpi), mimo Aquaparka, Gardalanda in v bližini tudi Safari parka do Peschiere (številni hoteli). Nisva se dosti zadrževala, ker sva predvidevala daljši ogled Sirmione. Ta kraj pritegne s položajem na polotoku, ki sega 4 km v jezero. Je mondeno mesto z ozkimi uličicami polnih restavracij, barov, trgovin, slaščičarn in gostoto turistov. Na prehodu na polotok je trdnjava z muzejem. Grad (The Scaliger Castle in Sirmione) je bil zgrajen v času Beneške republike na ruševinah utrdbe rimskega imperija. V zač.15.stol. so bili lastniki znana družina Della Scala. Lahko se povzpneš tudi na stolp (150 stopnic) in se z vrha ogledaš mesto. Na koncu rta pa so ostanki palače s kopališčem iz rimskih časov, znani kot Grotte di Catullo (po romantičnem poetu Gaiusu Valerius Catullus-u iz 87-54 pr.n.š.. Na obali pa je lepa, urejena plaža z izredno čisto vodo Lido della Bionde.  Da omenim še terme Biola hot springs, saj so že v rimskih časih odkrili izvir mineralne vode. Sedaj je tam Wellness center Aquaria. Vse to pa se moraš ogledati peš, saj je celo za kolesa prepovedano.

Gardsko jezero zahod

Ker je bilo še nekaj popoldneva, sva se zapeljala še do Desenzana, ki ni nič posebnega, pač turističen kraj. Pozanimala sva se o možnosti povratka z trajektom in ugotovila, da se ne splača, saj za kolo stane več kot za osebo (5 E os., 6,5E kolo). Obrnila sva nazaj. Se je pa ravno pooblačilo in začelo deževati. Po prvi rundi vedrenja sva pot nadaljevala, vendar sva morala še enkrat pod streho, saj se je še močneje ulilo in trajalo malo dlje. Ko je spet ponehalo sva morala na pot, čeprav je bilo vse v lužah in sva bila kmalu tako mokra, da ni bilo potrebno več pod streho. Malo sva imela spet problemov z orientacijo, saj te številna krožišča in nadvozi/podvozi spravijo s tira. Z voljo in vztrajnostjo sva po dokaj strmem zaključku prispela do avta. Utrujenost je bila po ca. 95 km kar precejšnja in se je po večerji kar prilegel počitek.
Za tretji dan nama je preostala še zahodna obala. Glede na to, da je od Rive del Garde naprej precej tunelov in bi bilo kolesarjenje precej zoprno, sva se kar z avtom zapeljala v Limone, ki je eno lepših mestec ob Gardskem jezeru, zažrto v stene strme obale. Glavno dogajanje je ob rivi kjer pristajajo ladje rednih linij. Mesto pa je predvsem znano po nasadih limon iz 13. oz. 17.-18.stol.. Pridelki dosežejo tudi velikost moške dlani. Nasadi so sicer malo izgubili na pomenu, saj so jih preselili na Sicilijo, na tem področju pa se preusmerili na oljke.   Za ogled je odprta plantaža The Lemon Grove of Pra de la fam pri kraju Tremosine.

Zeno

Po še nekaj prevoženih tunelih prispeva do mesta Salo. Za avto najdeva zopet primerno mesto, ki ni plačljivo, ter s kolesi nadaljujeva ogled starega dela. Odločila sva se, da bo to zadnji postanek, zato sva poiskala lepo plažo in si privoščila malo kopanja in sončenja (če malo zaspiš na soncu tako kot jaz, te pa lahko malo opeče). Čas je hitro minil in ugotovitev, da imava še dobrih 85 km povratka. Veliko živcev sem spet porabil, da sva našla mesto, kjer naju je čakal parkiran avto. Precej prometna cesta, omejitve pod 50 in spet vzpon do hotela je bil vzrok, da sva skoraj zamudila večerjo in le prijaznost osebja naju je rešila, da nisva ostala brez nje.  Na kraju pa še malo plesa v sosednjem hotelu ob glasbi 1-bend.
In že je tu zadnji dan. Glede na to, da sva plan ogleda jezera izpolnila, sva se preko Garde, kjer se je ravno odvijal ceremonial (procesija) in povzročil malo gneče, odpeljala v smeri avtoceste Brescia – Venecija. Ustavila sva se še na eni turistični kmetiji, nabavila sveže nektarine in nekaj steklenic domačega vina. Vožnja po avtocesti je bila solidna brez zastojev
(120-130km/h). Pri Trstu nisva zavila proti Sežani, temveč podaljšala do Ankarana, obiskala Sandija in Heleno Urbančič, ki počitnikujeta v campu, se namočila v precej kalnem morju in nekje ob 19 uri po avtocesti proti domu.
GARDSKO JEZERO je največje jezero v Italiji. Delijo si ga pokrajine Veneto, Lombardija in Južna Tirolska.
Podatki:

	ledeniško jezero
Glavni dotoki	Sarca
Glavni odtoki	Mincio
Porečje	2,350 km²
Države porečja	Italija
Max. dolžina	51.9 km
Max. širina	16.7 km
Površina	369.98 km²
Povp. globina	136 m
Max. globina	346 m
Količina vode	50.35 km³
Zadrževanje vode v jezeru	26.8 let
Gladina (n.m.)	65 m
Otoki	5 (Isola del Garda, Isola San Biagio

Ima mediteransko klimo, kjer dobro uspevajo citrusi (pomaranče,limone, bergamotke), oljke in trta, rastejo palme, oleandri idr. Poletja so zelo vroča. Pravzaprav je na jugu klima dosti bolj mila, kot na severu, kjer je jezero z obeh strani obdano z dokaj visokimi gorami. Na severu je veter občutno močnejši in to koristijo predvsem deskarji, ki so povsem zasedli ta del jezera. Okrog jezera je za 45 km plaž. Večinoma prodnate, na JV celo peščene. Videz kot morje, občutek pa le drugačen zaradi sladke vode in družbe račk in labodov.

Potovanje in kolesarjenje ob Donavi

Kolesarjenje in popotovanje ob Donavi sta nam prijazno odstopila naša lunina pohodnika Ana in Silvo Pirc.

Ponedeljek 16.5.2011

Zgodnje vstajanje in glede na vse zvečer pripravljeno odhod ob 5,30 uri v smeri Maribora.

Ob 7,10 prihod v Pekre, kjer sem bil dogovorjen za parkiranje avtomobila za čas potovanja.

Od tu na ŽP z dobro otovorjenimi kolesi. Ureditev formalnosti in vkrcanje na vlak, ki je odpeljal proti Dunaju ob 8,19. Kolesa sta bila kar malo prevelika za pripravljeno mesto, zato sta malo gledala na prehod, vendar pa se je dalo hoditi mimo.

Prihod na postajo Wien-Meidling, ki začasno nadomešča Südbanhof, smo prispeli ob 12,00. Pri izstopanju je nastal problem, ker so bila izhodna vrata v okvari in je bilo potrebno kolo peljati čez ves vagon na drug izhod. Po začetnih orientacijskih težavah in s pomočjo mimoidočih sva uspela najti Westbahnhof in ulico Felberstrasse, kjer sva imela rezervacijo v hostlu Do Step Inn. Po ureditvi sobe je ob 14. uri sledilo kolesarjenje po mestu. Najprej do Schönbruna. Kolesa pustiva pri enem izmed vhodov in peš po parku. Tu naju ujame tudi manjša ploha.

Nato spet na kolo in po eni glavnih ulic Maria-hilferstrasse v center, kjer se nahajajo pomembne stavbe (muzeji, parlament, mestna hiša itd.). Tu sva še enkrat morala koristiti nadtrešek, saj je dež malo opral prašne ulice. Ko je prenehalo, se je pa precej ohladilo in naju je kljub dodatnemu oblačenju kar malo prezeblo. Začelo se je mračiti in že sva morala spet usposobiti orientacijo, da sva ob 21 uri prispela nazaj v hostel. (28 km)

Po pripravi večerje v kuhinji, ki je namenjena vsem v hostlu in malo pogleda na internet, je sledilo spanje, ki je bilo kar solidno in mirno, čeprav je bila šestposteljna soba.

Torek 17.5.2011

Po lastno pripravljenem zajtrku sva ob 9. uri krenila po že znanih ulicah do Pratra. Zabavišče je v glavnem samevalo, saj ni bilo nič interesentov. Pot naju je potem vodila preko Donave v novi del mesta Wien, kjer so visoke stolpnice, ena pa je še v gradnji. Pogled na gradbišče je zanimiv. Nadaljevala sva v Donau park, kjer sva se za vrhunec povzpela na stolp Donauturn in si z visokega položaja ogledala okolico. Dvigalo stane 6,90  EUR/os. Po daljši vožnji po Donavskem otoku, prečkava reko na enem izmed številnih mostov. Kljub dobrim označbam kolesarskih poti, sva spet kar večkrat zašla in morala spraševati, ter se s pomočjo zemljevida orientirati. Bila je že popoldanska ura, ko po malo bolj strmi poti doseževa Grinzig – zeleni, vinorodni predel. Ob Grinzigweg sva opazila trte, ki so imele ploščice z napisi raznih slavnih oseb. Najbrž so jih leti ob obisku kraja posadili. Kraj je znan tudi po vinu, zato ga je bilo treba v stari gostilni tudi degustirati. Glede na to, da je bila ura že 18, sva se spustila nazaj proti centru in do hostla. Si pripravila večerjo (juho Knor in kupljeni pečeni piščanec). Sledil je kratek pogovor s sostanovalko iz Münchna in spanje do 6 ure. 52 km

Sreda 18.5.2011

Vstajanje ob 7. uri, priprava prtljage, nakup malice v Hofru in na Westbahnhof – vlak za Passau ob 8,44. Po prijetni vožnji in klepetu z gospo z Dunaja, sicer rojeno v Beogradu, sva prispela v Wels, kjer je bilo potrebno presesti na drug vlak. Dosedanji je imel vagon za kolesa posebej, naprej pa tako, da smo jih imeli pri sebi na posebej za to prirejenem vagonu (kolesa na obešalnikih, sedenje pa na zložljivih klopeh ali pa malo stran v kupejih). Po prihodu v Passau ob 12,08 sva si najprej zagotovila prenočišče v hostlu Jegendherberge, ki je v stavbi graščine na vzpetini nad mestom. Strmina je taka, da se ni dalo speljat, pa je bilo treba peš. Po tuš osvežitvi sva se spustila nazaj v mesto in ga prekolesarila podolgem in počez (20 km). Povzpela sva se celo na drugo stran preko reke Ihn do Mariahilfer cerkve, od koder je lep razgled. Zanimivo pa je tudi stopnišče nazaj v dolino, ki je kot nekak tunel obložen z verskimi slikami. Čas je hitro mineval in že se je zmračilo, ko sva zopet pririnila do hostla. Na razgledni točki sva užila še lep pogled na nočni Passau in dočakala čudoviti vzhod polne lune.

Četrtek 19.5.2011 

Štart ob 9,00 – preko mosta čez Ihn in po desni strani Donave do Wesenutra (zadnji del poti poteka po dokaj prometni cesti). Nato pa čez most in po levem bregu do znane zanke, kjer moraš s čolnom preko (1,5 Eur) ali pa po celem ovinku (4 Eur). Dalje po desnem bregu do Aschach an der Donau, kjer sem na jezu elektrarne opazoval, kako ladja prehaja preko zapornic s spuščanjem, oz. dvigovanjem gladine. Nato pa še naprej po desnem bregu do Linza (110 km). Potrebovala sva spet orientacijske sposobnosti in jezik, da sva po strmi cesti prispela do hostla iz že znane verige International hostel, si najela sobo in po tuširanju vrnila nazaj v center mesta. Ogledala sva si nekaj znamenitosti, med drugim precej zanimivo računalniško vodeno osvetlitev stavbe pri mostu. V pasaži trgovskega centra sva slučajno naletela tudi na predstavo orientalske umetnosti (fakir, trebušne plesalke, požiralec ognja, poziranje s kačami ipd.). Na trgu v starem delu pa prisluhnila čedni sopranistki. Ob 23. uri sva se vrnila na spanje.

  Petek  20.5.2011

Po obilnem samopostrežnem zajtrku ob 9,00 nadaljevanje poti po levem bregu čez lep park, kjer si mnogi poiščejo jutranjo rekreacijo (tek, rolanje, nordijska hoja, kolesarjenje, igre z žogo, sprehodi s psi itd.). Pri Abwindu se pot razcepi. Po nasvetu prisotnih kolesarjev sva se odločila za baje lepšo varianto preko jeza po desnem bregu in nato s čolnom v Mauthausen. Če bi šla po drugi poti, bi se peljala mimo koncentracijskega taborišča, tako pa bi se morala približno 3 km vračati in to še v hrib. Odločila sva se, da zaradi pomanjkanja časa to preskočiva in nadaljujeva po levi strani do Naarn im Machlande, kjer je zaradi gradbišča na nasipu, zapora kolesarske poti, urejen pa je obvoz, ki podaljša za 18 km, do Wallsee. Tu se preko jezu elektrarne zopet preseliva na desni breg, ki pa ga zapustiva malo pred Grein-om preko mostu. V Greinu kratka "pivo pauza" in malica na zaključni prireditvi pohodnikov (v 12 dneh-365km-20.000vm), nato pa dalje po levem bregu ob prometni cesti. Lahko bi se sicer spet prepeljala s čolnom in imela mirnejšo vožnjo, a bi bil spet strošek. Ura je bila že kar pozno (17,30), zato sem po GSM že v naprej rezerviral prenočišče v Melk-u (zopet hostel). Do tja je bilo še dobrih 20 km. Skupaj je bila dnevna etapa dolga 125 km. Bila sva zelo utrujena, zato je sledil le kratek sprehod po mestu.

Sobota 21.5.2011

Zajtrk je bil šele ob 8,00, zato sva hostel zapustila ob 10.tih. Ogledat sva si šla znameniti Stift (muzej, cerkev, park), ki se ga ogleda v sezoni tudi po 3000 ljudi dnevno, ki se pripeljejo z ladjami. Pot naju je potem vodila dalje po desni strani proti Kremsu. Slikovita pokrajina s sadovnjaki in vinogradi.  Posebno sem bil presenečen nad velikem nasadom bezga (drevesa z debelimi debli). Tudi promet ladij na Donavi se je povečal. Velike potniške ladje s kabinami in tudi precej potniki. Malo pred Kremsom sva zopet menjala breg. Na nebu so se pojavili temni oblaki in tudi grmelo je, zato je bila odločitev, da to etapo zaključiva pri 42 km. Ker hostel po izgledu ni ustrezal, sva se vrnila 1,5 km nazaj v Stein in najela sobo pri stari gospe- Gasthaus Stasny Melani, Steiner Landstrasse 22, Krems/Stein. Imajo tudi prodajo doma pridelanega vina. Sledil je še ogled starega dela Kremsa, kjer se je ravno odvijal fest z muziko in predstavitvenimi štanti. Tu je bilo še malo plesne rekreacije. Prileglo se je malo počitka od kolesarjenja. Napravila sva tudi plan za naprej in na ŽP že tudi kupila karte za vlak Dunaj-Maribor. Zaradi koles je potrebna namreč rezervacija nekaj dni v naprej.

Nedelja  22.5.2011

Po obilnem zajtrku in pogledu na karto je bila sprejeta odločitev za nadaljevanje po levem bregu. Po petih kilometrih mestnih ulic prispeva na obrežje, nato pa 15 km do elektrarne Altenwörk in preko jezu spet na desno stran. Malo naprej je bilo ob manjši jedrski elektrarni EVN (delno tudi sončna in pa izobraževalni center) prijetno gostišče Bärndorferhüte, kjer se je že prileglo hladno pivo. Dan je bil jasen, sonce toplo, le veter v prsa je malo upočasnjeval histrost. Preko Tullna, kjer sva si na hitro od zunaj ogledala stavbe in si v doslej prvem informacijskem centru nabrala nekaj literature – prospektov in zemljevid za predel do Dunaja. Ob poti naprej so bila večja naselja lepih počitniških hišic z urejeno okolico in tudi bazenčki. Ni manjkalo tudi manjših marin z dobrimi čolni. Bolj sva se bližala Dunaju, bolj je bilo obrežje živahno, saj je bila nedelja in veliko ljudi pride iz mesta v naravo. Predvsem je to videti na Donavskem otoku, kjer se ukvarjajo z raznimi športi, imajo piknike in se tudi že kopajo. Naletela sva  ravno na prireditev "spuščanje zmajev". Bilo je zanimivo pogledati v nebo, ki je bilo prekrito z zmaji raznovrstnih oblik in barv. Ker sva vozila po obalni poti, sva spregledala oznake in malo zašla. Znašla sva se na nekaj kilometerskem predelu FKK plaže in to izkoristila za kratko osvežitev v Donavskem kanalu. Po usmeritvi nazaj na pravo pot sva se peljala mimo velikih rezervoarjev goriva v Lobau (centralno skladišče SCHEEL in OMV). Od tu dalje pa se pokrajina spremeni v sama polja z urejenim namakalnim sistemom (krompir, pšenica, koruza, jagode, zelje itd. ). Po približno 10 km prispeva do okrepčevalnice Schönau, kjer je DJ Johan še vedno vrtel prijetno glasbo, čeprav je bila prireditev "Srečanje traktorjev" že končana. Ura je bila že 19 in treba je bilo že misliti na prenočišče. Smerokaz naju je usmeril do Mahnsdorfa, a žal je bilo tam že zasedeno. Morala sva naprej do Ortha. Tu sva na Schwarzekerweg 4 pri Marchfelder  Pension Johann Kianek dobila doslej najlepšo sobo (brisače, TV in zajtrk) za 22 EUR/os. Na večerjo sva šla v center pri gradu v Gasthaus Binder, kjer sva imela še brezplačen koncert žabjega zbora. Števec je pokazal 115 km.

Ponedeljek 23.5.2011

Vožnja mimo gradu v centru kraja in dalje na levi nasip Donave. Prečkala sva naravni park, zato najbrž tudi pot ni bila več gladek asfalt, temveč bolj podobna makadamu. V Hainburgu sva preko mosta prešla na desni breg, se malo popeljala po mestu in nadaljevala v Bratislavo.

Relacijski km kažejo 43 .

Po mostu z razgledno ploščadjo sva zapeljala v stari del Bratislave. Najprej sva se pozanimala o možnostih povratka nazaj na Dunaj, potem pa še v turističnem biroju povprašala za prenočišča. Svetovali so nama tri hostle. Po ogledu le teh sva ugotovila, da so sorazmerno dragi, predvsem dodatek za kolo. Iskala sva naprej in našla zelo lep nov hostel Taurus (lastnika iz Ukrajine), ki je bil tudi cenovno zelo ugoden. Odložila sva le prtljago in pričela s kolovratenjem po mestu. Pogledat sva šla na železniško postajo in se odločila, da se ne vračava z ladjo, temveč kar z vlakom (11 EUR/os.+1 EUR kolo). Potem sva se povzpela še na grad in na hrib, kjer je velik spominski park  padlih v 2.svet.vojni. Potem naju je slaba orientacija in zgrešena logika malo zmedla, tako da sva potrebovala spet malo več časa, da sva našla nazaj v center. Na priporočilo receptorke v hostlu sva poiskala še "Slovak pub" in okusila tri tradicionalne jedi (recepti starih mam) in vse poplaknila s pivom. V hostlu sva se nato osvežila pod tušem in se še peš odpravila na grad, ter uživala ob nočnem pogledu na mesto. Prejšnjim km dodam še 25.

Torek  24.5.2011

Po zajtrku ob 8,00 so nama na recepciji svetovali ogled dveh točk:

- Biofarma SALAŠ

- Jezero "Zlaté Piesky", ki pa leži na vzhodnem delu Bratislave, vendar sva do njega vozila kar nekaj ur, saj so naju mimoidoči pošiljali v različne smeri. Ko sva končno prispela, se je zelo prileglo kopanje, hrana (zavrnjen premalo pečen krompir in negostoljubnost natakarjev) in pivo. Vožnja nazaj v center je bila hitrejša, še nočni ogled živahnih ulic in konec dneva.

Števec je ta dan obrnil še nadaljnih 70 km.

  Zadnji dan: sreda 25.5.2011

Po zajtrku ob 9,00 in poslovitvi od lastnika hostla kolesarjenje do ŽP na vlak za Dunaj (9,35). Med vožnjo z vlakom, nama je razgled skozi okno razkrival pokrajino z mnogoštevilnimi vetrnimi elektrarnami. Tolikšnega števila doslej še nisem videl. Po izkrcanju z vlaka sva se podala še v dunajsko četrt Belvedere in se sprehodila po znamenitem parku. Sledil je zopet orientacijski trening in končno prispetje na postajo Wien-Meidling. Ob 14,02 z vlakom za Maribor zapuščava Dunaj.

 

Pot je lepo urejena in dobro označena, razen Bratislave z okolico, kjer so ceste porazne. 
Ana in Silvo Pirc priporočata kolesarsko popotovanje vsem tistim, ki ljubijo dinamične in aktivne počitnice. Kar nas pa najbolj veseli, vreme jima je odlično služilo.

Kolesarjenje Luninih pohodnikov od Brezovice do Horjula in nazaj

V torek 10. maja smo se Lunini pohodniki tokrat za spremembo odločili izkoristiti vplive mlade lune za prijetno in nezahtevno kolesarjenje.
Zbrali smo pri kolesarski trgovini na Brezovici, A2U d.o.o., na Tržaški cesti 479 ob 18.00 uri.
Manjša karavana kolesarjev se je celo kolesarsko etapo držala skupaj. Zaradi varnosti smo bili oblečeni v svetlečokolesarsko opremo. Vsi brez izjeme smo imeli  kolesarske čelade.

Krenili smo proti Dobrovi in se prvič ustavili v Dvoru pri Polhovem Gradcu,  pred prelepo gotsko cerkvico iz 16. stoletja. Pri vaškem vodnjaku smo si dotočili vodo. Pošalili smo se na račun vodnjaka - vrelca mladosti in se odpravili dalje proti Horjulu. Manjši klanci nam niso delali težav sem pa tja smo se ustavili, da smo pot nadaljevali zopet skupaj. Kolesarili smo dobri dve uri v počasnem tempu. Našla se je tudi priložnost, da smo smo se od časa do časa še kaj pogovoriti. Kolesarjenje smo končali na izhodiščni točki na Brezovici, kjer nas je pričakal Brane s pivom.
Preživeli smo krasno kolesarsko popoldne. Nebo je bilo brez  oblačkov. V kratkem načrtujemo še nekoliko daljše kolesarske etape.

Kolesarjenje iz Brezovice - Dobrove - Horjul - Drenov grič - Brezovica ob prvem lunin krajcu

Spoštovani,

da bomo energijo mlade lune lažje pretvorile v kanale po telesu, ki to energijo potrebujejo se bomo danes s kolesom odpravili na 1,5 urno nezahtevno kolesarjenje.

Izhodišče; Kolesarska trgovina A2U d.o.o., tik ob Tržaški cesti 479, na Brezovici ob 18.00 uri
Vabljeni!

Sečoveljske soline

Ogled razstlinjaka kakusov

V soboto 7. maja 2011 ob 8.00 uri smo skupina  »pridnih telovadk«
z avtobusom krenile proti slovenski obali. Ob zaključku športne telovadbe sta nas organizirano odpeljali na izlet in pohod po Sečoveljskih solinah Mija in Alenka. Prva postaja z avtobusom je bila v Razdrtem, kjer smo spili nekateri prvo jutranjo kavico, se naklepetali in nato z avtobusom nadaljevale proti morju.

Ustavile smo se v avtokampu Lucija in krenile  peš po lepo urejeni sprehajalni poti mimo klopce na kateri je obeležje v spomin na pokojnega ultra maratonskega kolesarja Jureta Robiča.

Obeležje na klopi Juretu Robiču

Sledil je ogled razstave kaktusov, vodena predstavitev nekaterih vrst kaktusov s pojasnili o gojenju in vzdrževnju.

Peš smo nadaljevali pot do vhoda v Sečoveljske soline. Sledil je ogled muzeja, ogledali smo si predstavitveni film o zgodovini solin, načinu pridelave soli in običajih takratnih solinarjev. Iz razgledne ploščadi je bil krasen razgled na solinarska polja in daljno okolico.

Žalostna podoba nekdaj solinarske hiše

Pot smo nadaljevali po vzporedni peš in kolesarski poti ob solinah do mejnega prehoda Dragonja in nato  še do enega muzeja. Pot po vročem soncu in prijetni družbi je bila nezahtevna. Za pot do muzeja pri reki Dragonji smo potrebovali  35 minut. Sledil je voden ogled hiše nekdanjih solinarjev ter  predstavitev orodij in nekaterih običajev iz zgodovine. Presenečena sem bila nad lesenim orodjem, ki se do današnjega dneva ni spremenilo. Tudi sodobna priprava bazenov in žetev soli se danes opravlja z enakimi postopki kot nekoč. Orodje je leseno in  po bazenih hodijo z lesenimi natikači
(taperini).

Peš pot iz Lucije ob morju

Proti mejnemu prehodu Dragonja smo se vrnili po isti poti in se na kosilo odpravili na turistično kmetijo Mahnič.  Okrepčani smo si ogledali še vinsko klet turistične kmetije. Presenetile se nas gostinske cene vina Refošk in Malvazija.

Slovensko Istro smo zapustili ob 7.00 uri in se odpravili proti domu. Izlet je bil organiziran fantastično, vodenje s predstavitvijo in zgodovino solin pa vsebinsko in zanimivo podan že na avtobusu.

Za čudovit preživet dan se moram zavaliti vsem 22 udeleženkam izleta, še posebej pa Miji, ki je  izlet organizirala ter Alenki, ki nas vsako sredo v šolski telovadnici potrpežljivo  vodi pri rekreaciji.

Srčno upam, da  bomo še telovadili in se družili…

  

Pohod pred Veliko nočjo na Kofce 1488m in Veliki vrh 2088m

V soboto 23. aprila smo se ob 7.00 uri izpred parkirišča občine Brezovica odpravili proti Gorenjskemu koncu. Prekrasno sončno in jasno jutro nam je napovedovalo lep in prijeten izlet. Izbrali smo pot od kmetije Matizovec nad Podljubeljem po gozdni poti do Doma na Kofcah (1488 m). Za pešpot do Doma na Kofcah smo potrebovali 45 minut.

Pogled navzgor

Vzhodno od Ljubelja se razprostira najdaljša karavanška gora – Košuta. Približno deset kilometrov dolga veriga vrhov in sedel je – tako kot smo v Karavankah navajeni – na avstrijski strani skalovita in prepadna, na jugu pa pokrita s travnatimi strminami. Greben Košute sestavlja šest vrhov, višjih od 2000 metrov. Najvišji je 2134 metrov visoki Košutnikov turn na vzhodu, najbolj obiskan pa Veliki vrh na zahodu.

Dom na Kofcah

Pri domu smo se na kratko ustavili in nato krenili navkreber čez pašnik. Na vrhu stoji klop z velikim lesenim križem. Ob vznožju gore Kofce  pa na enkrat postane pot strmejša.  Hodimo najprej skozi pas ruševja in mimo odcepa proti Kladivu, nato smo zavili navkreber. Od spodaj opazimo zaplate snega. Manjši del poti prehodimo tudi po snegu.

Pa smo na Velikem vrhu 2088m

Na vrhu smo se razgledali in  opazimo Dobrčo ter severno od nje Begunjščico, Stol in Vrtačo. Na severozahodu je tik pod nami Košutica, na vzhodu so nanizani vrhovi v grebenu Košute, na jugovzhodu pa se s pogledom sprehodimo od Kriške gore, Tolstega vrha in Storžiča do mogočne pregrade Kamniško-Savinjskih Alp.

Na vrhu se zaradi mrzlega vetra in meglic hitro razgledamo, poslikamo in jo mahnemo v dolino. Za pot od Doma na Kofcah do Velikega vrha smo potrebovali dobri 2 uri.

Na vrhu piha mrzel veter

Gorski Svišč

Redka rožica Encijan

Nazaj grede smo se ustavili pri domu na Kofcah in se okrepčali. Počasi smo se spustili v dolino, se razgledovali po bližnji in daljni okolici ter si pripovedovali šale. Domov smo prišli še ravno pravi čas, da smo naše velikonočne jedi odnesli na blagoslov v bližnjo cerkev. 

Vodenje: Roman, Franci in Simon

Foto material: Marjan in Simon

Nedelja: 17. april 2011: Ob polni luni iz Brezovice na Ferjanko po gozdu.

Vabljeni na krajši nedeljski nezahtevni  pohod ob polni luni na Ferjanko.  Tokratni pohod zaznamuje polna luna v škorpijonu, Mars pa je  v opoziciji na planet Saturn. Izredno naporen aspekt ob polni luni je najbolje izkoristiti za druženje  v prijetni in znani družbi, dinamično delo, rekreacijo ali pa počite. Zato vas vabimo na nezahtevni  pohod po gozdu  na Ferjanko. 

Izhodišče: Brezovica, Tržaška 390, parkirišče občine Brezovica ob 9.00 uri
Zahtevnost: lahka označena pot po gozdu
Obvezna oprema: športna obutev,
Čas hoje: okvirno 3-4 ure

Pohod bo vodil: Franci Lenaršič
Informacije na 051/652-522 ali zdenka.urbancic@gmail.com

Še misel pohoda: Prihodnost pripada tistim, ki verjamejo v lepoto svojih sanj in lastni pogum.

Vabljeni!