Kolesarjenje Luninih pohodnikov od Brezovice do Horjula in nazaj

V torek 10. maja smo se Lunini pohodniki tokrat za spremembo odločili izkoristiti vplive mlade lune za prijetno in nezahtevno kolesarjenje.
Zbrali smo pri kolesarski trgovini na Brezovici, A2U d.o.o., na Tržaški cesti 479 ob 18.00 uri.
Manjša karavana kolesarjev se je celo kolesarsko etapo držala skupaj. Zaradi varnosti smo bili oblečeni v svetlečokolesarsko opremo. Vsi brez izjeme smo imeli  kolesarske čelade.

Krenili smo proti Dobrovi in se prvič ustavili v Dvoru pri Polhovem Gradcu,  pred prelepo gotsko cerkvico iz 16. stoletja. Pri vaškem vodnjaku smo si dotočili vodo. Pošalili smo se na račun vodnjaka - vrelca mladosti in se odpravili dalje proti Horjulu. Manjši klanci nam niso delali težav sem pa tja smo se ustavili, da smo pot nadaljevali zopet skupaj. Kolesarili smo dobri dve uri v počasnem tempu. Našla se je tudi priložnost, da smo smo se od časa do časa še kaj pogovoriti. Kolesarjenje smo končali na izhodiščni točki na Brezovici, kjer nas je pričakal Brane s pivom.
Preživeli smo krasno kolesarsko popoldne. Nebo je bilo brez  oblačkov. V kratkem načrtujemo še nekoliko daljše kolesarske etape.

Kolesarjenje iz Brezovice - Dobrove - Horjul - Drenov grič - Brezovica ob prvem lunin krajcu

Spoštovani,

da bomo energijo mlade lune lažje pretvorile v kanale po telesu, ki to energijo potrebujejo se bomo danes s kolesom odpravili na 1,5 urno nezahtevno kolesarjenje.

Izhodišče; Kolesarska trgovina A2U d.o.o., tik ob Tržaški cesti 479, na Brezovici ob 18.00 uri
Vabljeni!

Sečoveljske soline

Ogled razstlinjaka kakusov

V soboto 7. maja 2011 ob 8.00 uri smo skupina  »pridnih telovadk«
z avtobusom krenile proti slovenski obali. Ob zaključku športne telovadbe sta nas organizirano odpeljali na izlet in pohod po Sečoveljskih solinah Mija in Alenka. Prva postaja z avtobusom je bila v Razdrtem, kjer smo spili nekateri prvo jutranjo kavico, se naklepetali in nato z avtobusom nadaljevale proti morju.

Ustavile smo se v avtokampu Lucija in krenile  peš po lepo urejeni sprehajalni poti mimo klopce na kateri je obeležje v spomin na pokojnega ultra maratonskega kolesarja Jureta Robiča.

Obeležje na klopi Juretu Robiču

Sledil je ogled razstave kaktusov, vodena predstavitev nekaterih vrst kaktusov s pojasnili o gojenju in vzdrževnju.

Peš smo nadaljevali pot do vhoda v Sečoveljske soline. Sledil je ogled muzeja, ogledali smo si predstavitveni film o zgodovini solin, načinu pridelave soli in običajih takratnih solinarjev. Iz razgledne ploščadi je bil krasen razgled na solinarska polja in daljno okolico.

Žalostna podoba nekdaj solinarske hiše

Pot smo nadaljevali po vzporedni peš in kolesarski poti ob solinah do mejnega prehoda Dragonja in nato  še do enega muzeja. Pot po vročem soncu in prijetni družbi je bila nezahtevna. Za pot do muzeja pri reki Dragonji smo potrebovali  35 minut. Sledil je voden ogled hiše nekdanjih solinarjev ter  predstavitev orodij in nekaterih običajev iz zgodovine. Presenečena sem bila nad lesenim orodjem, ki se do današnjega dneva ni spremenilo. Tudi sodobna priprava bazenov in žetev soli se danes opravlja z enakimi postopki kot nekoč. Orodje je leseno in  po bazenih hodijo z lesenimi natikači
(taperini).

Peš pot iz Lucije ob morju

Proti mejnemu prehodu Dragonja smo se vrnili po isti poti in se na kosilo odpravili na turistično kmetijo Mahnič.  Okrepčani smo si ogledali še vinsko klet turistične kmetije. Presenetile se nas gostinske cene vina Refošk in Malvazija.

Slovensko Istro smo zapustili ob 7.00 uri in se odpravili proti domu. Izlet je bil organiziran fantastično, vodenje s predstavitvijo in zgodovino solin pa vsebinsko in zanimivo podan že na avtobusu.

Za čudovit preživet dan se moram zavaliti vsem 22 udeleženkam izleta, še posebej pa Miji, ki je  izlet organizirala ter Alenki, ki nas vsako sredo v šolski telovadnici potrpežljivo  vodi pri rekreaciji.

Srčno upam, da  bomo še telovadili in se družili…

  

Pohod pred Veliko nočjo na Kofce 1488m in Veliki vrh 2088m

V soboto 23. aprila smo se ob 7.00 uri izpred parkirišča občine Brezovica odpravili proti Gorenjskemu koncu. Prekrasno sončno in jasno jutro nam je napovedovalo lep in prijeten izlet. Izbrali smo pot od kmetije Matizovec nad Podljubeljem po gozdni poti do Doma na Kofcah (1488 m). Za pešpot do Doma na Kofcah smo potrebovali 45 minut.

Pogled navzgor

Vzhodno od Ljubelja se razprostira najdaljša karavanška gora – Košuta. Približno deset kilometrov dolga veriga vrhov in sedel je – tako kot smo v Karavankah navajeni – na avstrijski strani skalovita in prepadna, na jugu pa pokrita s travnatimi strminami. Greben Košute sestavlja šest vrhov, višjih od 2000 metrov. Najvišji je 2134 metrov visoki Košutnikov turn na vzhodu, najbolj obiskan pa Veliki vrh na zahodu.

Dom na Kofcah

Pri domu smo se na kratko ustavili in nato krenili navkreber čez pašnik. Na vrhu stoji klop z velikim lesenim križem. Ob vznožju gore Kofce  pa na enkrat postane pot strmejša.  Hodimo najprej skozi pas ruševja in mimo odcepa proti Kladivu, nato smo zavili navkreber. Od spodaj opazimo zaplate snega. Manjši del poti prehodimo tudi po snegu.

Pa smo na Velikem vrhu 2088m

Na vrhu smo se razgledali in  opazimo Dobrčo ter severno od nje Begunjščico, Stol in Vrtačo. Na severozahodu je tik pod nami Košutica, na vzhodu so nanizani vrhovi v grebenu Košute, na jugovzhodu pa se s pogledom sprehodimo od Kriške gore, Tolstega vrha in Storžiča do mogočne pregrade Kamniško-Savinjskih Alp.

Na vrhu se zaradi mrzlega vetra in meglic hitro razgledamo, poslikamo in jo mahnemo v dolino. Za pot od Doma na Kofcah do Velikega vrha smo potrebovali dobri 2 uri.

Na vrhu piha mrzel veter

Gorski Svišč

Redka rožica Encijan

Nazaj grede smo se ustavili pri domu na Kofcah in se okrepčali. Počasi smo se spustili v dolino, se razgledovali po bližnji in daljni okolici ter si pripovedovali šale. Domov smo prišli še ravno pravi čas, da smo naše velikonočne jedi odnesli na blagoslov v bližnjo cerkev. 

Vodenje: Roman, Franci in Simon

Foto material: Marjan in Simon