Ob polni luni v mesecu februarju smo si za pohod izbrali krajšo »turo« in priljubljeno sprehajalno pot za veliko Ljubljančanov, vzpon na Katarino nad Ljubljano. Do leta 1955 je bilo ime zaselka Katarina nad Medvodami (po župnijski cerkvi), odtlej pa Topol, vendar staro ime ostaja zakoreninjeno med okoliškimi prebivalci. Uradna vremenska napoved Hidrometeorološkega zavoda Slovenije posreduje podatke za Katarino nad Ljubljano.
Dan prej je zapadlo nekaj snega, ki je ustvaril spokojno zimsko vzdušje. Naši pohodniki se mraza in snega zlepa ne ustrašijo. Za lunine pohode je pomembno gibanje na zraku in v prijetni družbi, kjer dobre volje, raznovrstnih šal in smeha ne zmanjka.
V petek smo iz dela vsi hiteli proti domu, gneča na cesti, tu in tam kakšna prometna ovira. Na izhodišče pohoda (transformatorska postaja pri Žerovniku) smo vseeno prispeli točno ob 17 uri. Krenili smo po gozdni poti proti vrhu Katarine, ki leži na 738 m nadmorske višine. Zaselek je priljubljena izletniška točka mnogim ljubljančanom, saj predstavlja izhodišče za sprehode na bližnje vzpetine Polhograjskega hribovja, ki jih predstavljajo Sv. Jakob, Jeterbenk, Grmada in Tošč. Preko teh vrhov vodijo številne pešpoti: Evropska pešpot E-7, Kurirska pot Dolomitov, Ljubljanska mladinska pot, Pohodna transverzala spominov občine Ljubljana-Šiška, Polhograjska planinska pot, Slovenska geološka pot, Transverzala kurirjev in vezistov, Transverzalna pot Ljubljana-Triglav.
Večina pohodnikov se ustavi pri cerkvi, ki je bila sezidana leta 1554 in prezidana 1768. Zavetnica župnije je sv. Katarina Aleksandrijska. Kot mnoge druge, so tudi Katarino med Dioklecijanovim preganjanjem kristjanov prijeli in odvedli pred sodišče. Odvrniti so jo želeli od krščanske vere. Rimski cesar Dioklecijan, lat. Gaius Auerlius Valerius Diocletianus je živel med letoma 284 in 305. Sv. Katarina Aleksandrijska je priprošnjica za zdravo pamet.
V jasnem vremenu se izpred župnišča ponuja lep razgled v dolino. Tokrat nismo imeli sreče z lepim vremenom. Pohod ob polni luni z »luno na nebu« smo si lahko tisti z več domišljije samo predstavljali. Na vrhu smo se ustavili v prijetni domači gostilni, se »podprli« s toplimi napitki in prigrizki ter se počasi odpravili preko Belega v dolino. Pri spustu je bilo potrebno prižgati lučke. Pot je bila še neshojena in nekaj centimetrov snega ni predstavljala težav pri hoji. Pohod smo končali ob 20. uri in 20 minut.
Triurni pohod prehitro mine, da bi se pogovorili in naklepetali. Priložnost bo že na naslednjem luninem pohodu ob zadnjem krajcu v soboto 26. februarja 2011.
Vodenje izleta: Roman in Franci
Fotografija: Ana in Simon
Dodan tekst in lektoriranje: Franci
Ni komentarjev:
Objavite komentar